»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«
»Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«
»Ne samo zaradi vrhunske strokovne ravni njegovih stvaritev. Tudi ne samo zaradi uspehov pri občinstvu, ki je bilo očarano nad njegovimi solističnimi nastopi s serijami kratkih mojstrovin, polnih humorja, a tudi grenkih resnic.«
»Kot malokdo je razumel pomen dramaturgije giba in njegove funkcionalnosti znotraj odrskih zakonitosti, soglašajo poznavalci njegovega dela. Postal je svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah, pantomimo in mimo je poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v baletni šoli v Ljubljani in lastnem Studiu za pantomimo.«
»S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika.«
»Ti dnevniki spregovorijo z neobičajno močjo o svobodi in osamljenosti, med vrsticami, a nič manj jasno, pa tudi o odnosu družbe do umetnosti in umetnikov, zato so njeni zapisi še vedno aktualni.«
»Kljub temu da začne uradno igrati leta 1955, v celotni igralski karieri vzpostavi popolnoma moderno percepcijo igre.«
»Zbirka obsega približno deset odstotkov celotnega dnevniškega materiala, ki ga je bilo treba zelo natančno preučiti, prebrati, hkrati pa upoštevati tudi gledališko zgodovinske premene v Sloveniji v času po drugi svetovni vojni.«
